Prva slika: Tim Burton x3

Letos je bilo okoli Tima vse tiho. Zatišje pred velikim pokom? Dvomim, čeprav ima v letu 2012 pripravljene kar tri projekte. Gremo kar po vrsti...

Dark Shadows

Med največjimi izvirneži, kar se tiče samega izvora zgodbe, Burton nikoli ni bil. Tako kot Tarantino, se tudi on ne neha poklanjati svojim vzornikom. Svojim likom, serijam ali filmom, ki so ga krojili v to, kaj je postal. Popularni TV Guide je serijo Dark Shadow, ki se je predvajalo od leta 1966 do leta 1971, uvrstil med top 30 kultnih serij. Ne samo po sliki, temveč tudi iz tega podatka, nam prihajajoči film vse bolj diši po neki Addams familiji, če le ne bi bil originalni Dark Shadow veliko bolj temačen, gotski, in ne nazadnje sploh nič smešen, kot so to bili Addamsovi. Nekje med temi pojavami na fotki lahko prepoznate (če zares dobro pogledate) tudi Burtonove stare znance, kot so J. Depp in H. B. Carter.

Frankenweenie

Frankenweenie je dokaj znan Burtonov kratki film iz leta 1984. Burtonov homage Frankenšteinu. In ker se vsake toliko časa Burton znajde tudi v animiranem svetu, je po letu 2005 (Corpse Bride) zopet napočil ta čas. Zopet v stop-motion tehniki, seveda. In ker danes risanke več ne obstajajo brez 3D pripomočka, je moral Burton tudi temu trendu kloniti. Zgodba: Ko avto povozi fantku psa, ga ta s pomočjo horor filmov, spravi nazaj v življenje. Črno-belo risanko v Disney produkciji, bo lahko moč videti od oktobra 2012 naprej.

Abraham Lincoln: Vampire Hunter

Ob tem naslovu se nam prvo porajajo vse mogoče misli, le pozitivne ne. Da ne bo zadeva tako moteča, naj povem, da to parodijo(?) ne bo režiral Burton, temveč njegov novi prijatelj Timur Bekmambetov, znan po filmih kot so Night/Day Watch in Wanted. Burton bo zadolžen le za produkcijo. Dobro no, ta Kazahstanec niti ni tako slab. Vizualnih idej mu ne manjka. Ideja filma sicer izhaja iz tako-imenovanih mashup zadev (v pripravi je tudi Pride and Prejudice and Zombies), ampak tej dvojici skupaj pa zaupam. 3D, kako pa drugače…

Spomni se pozabljene klasike (2)

Ljubezen

 

Še rešitev prejšnjega tedna (1): King Rat (1965) Zavezniki v singapurskem ujetniškem taborišču, leta 1942.

 

Top 10: vohuni med drugo svetovno vojno

Mogoče je kdo do danes že opazil moj ogromen fetiš do filmov s tematiko druge svetovne vojne. Verjetno moj najbolj priljubljen pod-žanr. Fascinira me ta neskončna možnost izbire dogodka, prostora ali oseb. Naj se boji dogajajo na kopnem, morju ali zraku. Naj se dogajajo v Afriki, Evropi ali Aziji. Naj bodo protagonisti Nemci, Angleži ali Japonci. Naj bo akcija, drama ali komedija… Možnosti je neskončno in prav zaradi tega bo ta zgodovina vedno rada uporabljena na filmu. No, ena izmed pomembnih točk te vojne, pa je bilo tudi vohunstvo. Špijonaže na eni ali drugi strani. Kdo bo koga? Kdo bo vedel več, ter predvsem prej? 10 filmov, ki so ta umazan posel vojne obdelali na vse možne načine. Na najboljše načine.

5 Fingers (uslužbenec britanske ambasade v Turčiji, si za pomembne podatke obeta nacističen denar) - Shining Through (Američanka gre undercover za sovražnikovo linijo, ustavi pa se pri nepozabnem »švicarskem« koncu) - The Counterfeit Traitor (Američana, delujočega na Švedskem, kjer preprodaja nafto, prisilijo na vohunjenje svoje stranke – nacista) - Five Graves to Cairo (angleški vojak, ki je zamudil poraz svojih pri Tobruku, se izdaja za natakarja v hotelu, kamor se nastane sam Rommel) - Where Eagles Dare (akcijska rešitev ugrabljenega generala, ki pa se konča s pravim vohunskim twistom) - 36 Hours (pazi to! Nemci ugrabijo ameriškega majorja. Ko major pride k sebi, se mu Nemci predstavijo kot »njegovi«, saj je vojne baje že davno konec. In kaj naj bi se major zadnjo spomnil? Seveda, pomembne podatke o dnevu D) -  Eye of the Needle (Sutherland, kot neusmiljen nacistični hudič, potihoma zbira podatke o operaciji Overlord. Na škotskem otoku, kjer prebiva pri ženski s pohabljenim možem, čaka na prevoz domov) - Mother Night (meni najslabši od teh naštetih. Nick Nolte bi naj kot berlinski radijski voditelj vohunil za dobre. A kaj, ko za njegovo pravo identiteto ve (pre)malo število prič) - Triple Cross (britanski ropar bank se znajde med obema ognjema. Deloma resnična zgodba nemoralnega dvojnega agenta) - The Man Who Never Was (še ena resnična zgodba, vendar veliko bolj zanimiva. Angleži nastavijo ob obali portugalske (kjer se tere od vohunov) mrtvega pilota s »strogo zaupnim« pismo v  žepu. Vse to, da bi zavajali sovražnika z napačnimi podatki)

Tedenska izbira (3)

Pankot ne e mrtov

Tudi če ne razumete makedonsko, ste iz naslova lahko razbrali večni slogan glasbe anarhizma, pank ni mrtev oz. Punk's Not Dead. Pa res ni, to namreč vemo že iz lokalnih filmov. Ta skupina tukaj, v režiji Vladimira Blaževskega, bi lahko konkurirala tisti iz Ex Drummera. V vseh pogledih. Prav zato nam je bilo jasno že od začetka, da se bo ta koncertni reunion ostarelih legend, končal panku podobno. Skopje Über Alles. ****

Attack the block

Londonski mini-gangsterji oz. geto Gooniesi se pred invazijo pošastnih vesoljcev zatečejo v svoj blok. V svojo trdnjavo. Ja, tako kot tista supermarket skupinica pred zombiji, ali pa policisti s postaje 13 pred pobesnelimi napadalci, ali pa kot John Wayne, ko se je pred revolveraši skrival v zaporu. Vsi ti ljudje so čakali na čudež, ki pa ga marsikdaj ni bilo, kajti tisto niso bile komedije, kot je to ta naš neodvisni filmček. Ne, tako smešen kot Shaun of the Dead pa ta film le ni. Niti blizu, je pa dovolj zabavno videti, kaj bi letos lahko počela Nick Frost in Simon Pegg, če bi si Paul zaželel človeško meso. ****

Le nom des gens

Če bi se Michel Leclerc, režiser te obetavne komedije, vsaj malo vzel bolj resno, bi lahko govorili o velikem filmu. O novem podvigu francoske romantike. Žal se ni, žal nadpovprečno odstopa le nekaj prizorov (mama+holokavst+sladoled). Vse ostalo deluje preveč posiljeno. Naučeno spontano. Tako over-emancipirana pol-muslimanka, kot njeno čisto nasprotje, zavrti pol-židovski g. deloholik. Cezar za Saro Forestier. ****

Red State

Tarantino: »najbolj zabaven film leta!« Ja, Kevin Smith se je spustil tako nizko, da mora kot propagando svojega filma uporabljati pozitivne besede svojega kolega. Mogoče pa je ta poteza mišljena le kot nadaljevanje trendovskega B-stila, ki sta ga začela furati prav Tarantino in Rodriguez, končalo pa se je tam pri Macheti in Hobotu. Še vedno pa mi ni jasno, če je to sploh bil Smithov namen. Jasno mi je le nekaj – Smithov alter-ego Silent Bob je nadvladal nad svojim originalom. Kako drugače bi si lahko razložili vedno večje scenarijske fiaske, nekoč opevanega wunderkinda. Horror My Ass! ****

 Vénus noire

Ne vem zakaj je bila podoba afriške ženske – Bušmanke (ne, to ni ime za črnko, ki je volila Busha), do nedavnega razstavljena v francoskem nacionalnem muzeju, če pa takšen anatomski (beri: velika rit) primer lahko opazimo v vsakem drugem črnuharskem rap videu. S svojo epsko dolžino (160 min.) bi se ta film lahko znašel tudi pod rubriko »si upate?«, a sem na koncu vseeno zbral dovolj poguma. Pogum pa je nekaj, kar je rabila tudi ta kolonizirana ženska oz. zver, kot jo je oklical njen gospodar, ko jo je kot naravni čudež, po cirkuških šotorih razstavljal radovedni množici. Publika je bila navdušena: »vau, najlepši primerek sorodnosti med opico in človekom…« Črna Venera je postala hit Londona, ter kasneje Pariza. Vse do pretresljivo tragičnega, notranjega propada. ****

TV vikend: 28.10. - 30.10.2011

Eh, ta naša televizija... Že v drugem tednu objavljanja me je pustila na cedilu:)

Kanal A, 28. 10. 201121:40 - 23:40

Mesto duhov (Ghost Town)

SLO 1, 29. 10. 201114:20 - 16:10

Nebesa lahko počakajo (Heaven Can Wait)

TV 3, 29. 10. 201120:00 - 22:20

Družinski človek (The Family Man)

SLO 1, 29. 10. 201120:00 - 22:00

Luther

Kanal A, 30. 10. 201109:30 - 11:00

Popotovanje cesarskega pingvina (Emperor's Journey / La marche de l'empereur)

Napovednik: In The Land of Blood & Honey

Če sem zadnjič omenjal Brada Pitta, je sedaj edino pošteno, če omenim še njegovo ženo. O režijskem prvencu Angeline Jolie smo že slišali, predvsem zaradi slovensko/bosanske naveze. Napovednik za film In the Land of Blood & Honey, ki govori o prepovedani ljubezni med Bosanko in Srbom – vse to med vojno leta 1992, je izšel pred kratkim, v meni pa so se ob ogledu že porajale črne misli. Predvsem takrat, ko sem slišal govorico. Okej, saj razumem, da za svetovni trg pač morajo govoriti angleško, ampak zakaj potem domači igralci, ki se oglašajo v zelo polomljeni, deloma smešni angleščini? Tega pa ne razumem. Je Angelina šparala (in denar raje dajale v dobrodelne namene) ali pa je to še ena njena Unicef fora v stilu »če že moram ogromno zapravljati za razvajene igralce, pa to raje dam vam, ubogi jugo reveži…«

Si upate?

Če smo popolnoma odkriti, pošteni do samega sebe, bomo priznali, da ogled filma Tree of Life ni bila naša najbolj prijetna izkušnja. Na trenutke je bolelo. Mogoče zaradi lepote posnetkov, mogoče pa le zaradi dolžinskih pretiravanj nekaterih kadrov ali odvečnih scen nasploh. Ampak hej, to je ja Terrence Malick, ki v dveh urah ne pove kaj dosti (nas dolgočasi?), a ga bomo gledali. Tudi v prihodnje. Isto je s von Trierom in njegovo Melancholijo. Ta je sicer nekoliko bolj dostopna, manj razvlečena in lažje razumljiva, česar pa si no-name režiser vseeno ne more privoščiti. Komaj s tradicijo si lahko režiser kupi naše živce. In to letos nista le dva primera. Pobrskal sem po spominu (beri: arhivu na disku) ter izbral pet filmov, ki si jih večino nas sploh ne bo ogledala, čeprav bi si jih verjetno morali. Saj vem kako vsi razmišljamo: »si naj zdaj, po napornem dnevu, ko itak nimam časa za filme, naložim še enega »Gerrya?« Časi so hudi. Pa saj bom s to omenjeno petico mogoče celo popustil, le »strah« moram premagati… 

The Tempest – Shakespeare filmi nikoli niso bili po mojem okusu. Evo, Branaghov Hamlet je eden izmed takih primerov, kjer me ni bilo zadosti v hlačah. Julie Taymor ima že Shakespeare izkušnje. Titus je bil njen prvi film, Across the Universe pa njen zadnji. Do Tempesta seveda, ki po napovedniku sodeč zahteva zaljubljenost do glavnih junakov tega pisatelja. Aja, tukaj pa so še porazne kritike… 

Film socialisme – že napovedniki vseh petih filmov napovedujejo drugačnost, a tale nas še posebej zbega. Ob tem pa vedno pomislml na goreče zagovornike Godarda, ki À bout de souffle ali Pierrot le fou štejejo pod najboljše filme vseh časov. Film socialisme se po mojem sploh ne razlikuje veliko od obeh omenjenih filmov. Godard ima svoj slog, in tega ni kar tako čez noč pozabil uporabljati. 

Pina – Nemce je prepričal, saj so ta izdelek pahnili kar v Ameriko. V boj za tujejezičnega oskarja. Če ima ta ultimativni plesni performans sploh kaj možnosti, bomo vedeli komaj drugo leto. No, lahko bi že zdaj. Le dobro uro in pol časa si vzamemo in že začnemo plesati, plesati, plesati… Saj veste kaj pravi Wenders: »… drugače smo izgubljeni.« 

A Torinói ló - iz firbca sem zadnjič že pokukal v začetek. Naj vam povem – prvi kader, kjer spremljamo kočijo in konja, traja dobrih deset minut. Prvič se kdo oglasi tam pri 20-ih. Bella Tarr pač ni za vsakogar, česar se tudi zavedam, zato sem raje ugasnil in počakal na ugodnejši trenutek. Ta trenutek še čakam, kajti dve uri in pol ni kar tako. So pa te prve dvajsete minute minile zelo hitro. Odlično fotografirano, depresivno misteriozno. Tipično Tarrovo. Verjamem, mojstrovina. 

Aurora - tega mlati le dolžina. Tri (3) ure! In to neko Transformers pop-corn nabijanje. Tri ure počasnih, dolgočasnih ljudi. Vendar brez skrbi, ta film je delo Cristi Puiua, avtorja Moartea domnului Lazarescu. Že to je dovolj tehten razlog, da si bom film vsekakor pogledal. O čem se točno gre, vam ne morem povedati. Čisto natančno ne znajo niti na imdb-ju. Romuni ga niso izbrali kot svojega Hollywood predstavnika, kar je po svoje tudi razumljivo. Sicer pa je tako ali tako vseeno. Če nominacije niso dobili niti tisti najboljši predstavniki romunskega filma, potem je tudi Morgen ne bo dobil. 

 Prav ob pisanju teh besed, sem se spomnil še na eksperiment Kevina Macdonalda. Life in a Day je naslov povzetku kratkih Youtube filmčkov, katere je lahko nekega določenega dne, na določen naslov, poslal prav vsak. Ustvarjalci so potem izbrali »najboljše«. Če bo ta po 10-ih minutah dosaden, pa bom kar ugasnil.

Kratki film: Teeth

Režija: John Kennedy & Ruairí O'Brien

Prva slika: Brad Pitt x3

Rečemo si kaj hočemo, Brad Pitt zna izbrati filme. Ali pa je ravno obratno. Ko scenarij/režiser obeta, se nabavi Pitta. Kakorkoli, tudi v prihodnje bo še vedno snemal pridno, verjamem, zopet zelo uspešno.

V Moneyballu, ki je mimogrede zelo vroč kandidat pri oskarjih, igra nekega bejzbolskega Zahoviča. Režijo je vodil Bennett Miller, ki je zaslovel z biografijo Capote (k filmu je ponovno povabil tudi P. S. Hoffmana). Sam od te (verjetno) tipične ameriške »Based on A True« zgodbe niti ne pričakujem veliko. Še najboljši bejzbol film mi je Field of Dream, kjer pa se na srečo ne maha veliko s palico.

Iz druge roke lahko povem, da je ta fotka, kjer Pitt prestrašeno beži, narejena v Glasgowu. Ravno takrat,  ko se je Maribor (že spet sem pri njih, čeprav sem v nedeljo navijal za Muro – brez skandiranja »ubij štajerca!«, ker to nekak ne bi bilo logičnoJ) uspešno kosal z Rangersi. Pitt drugače beži pred hordo zombijev (poglejte si ta zelo hecen bootleg posnetek s snemanja). To visoko-proračunsko horor zombijado, ki bazira po zelo spoštovani noveli Maxa Brooksa z naslovom World War Z, bo režiral človek zaupanja. Marc Forster ima za sabo Monster's Ball, Te Kite Runer, Stranger That Fiction… , z zombiji pa itak ne moreš zajebati.

Andrew Dominik (Chopper) je edini režiser, ki opazi, da je Pitt veliko večja faca s črnimi lasmi. Prav tako je Dominik režiser, ki je do sedaj ustvaril Pittovo najboljšo vlogo. The Assassination of Jesse James je odličen film, prav tako Pitt. Tokrat si Pitt še za nameček poliže nazaj lase, namesto pištole vzame v roke raje šibrovko, in že veselo krene proti novim dogodivščinam naprotiJ

Aja, naslov filma je Cogan's Trade.

Še vedno pa ni znano, kaj se bo zgodilo z filmom The Lost City of Z, ki naj bi ga režiral James Gray (Two Lovers, e Own the Night…) in kjer naj bi Pitt igral angleškega raziskovalca za skrivnostno izgubljenim mestom v srcu Amazonke. 

Tedenska izbira (2)

Hwanghae (The Yellow Sea)

Drugi film Hong-jin Naja (Chaser) me ni razočaral. O kakšni kvalitetni reprizi režiserjevega prvenca nisem niti pomišljal, nisem si niti upal. Sem pa molil za odlično režiran, pametno spisan, spretno in duhovito posnet, nadpovprečen korejski epski (dolg kar 157 minut) film. In to sem tudi dobil. Top 10 leta 2011. ****

Don't Be Afraid of the Dark

Ta je še pred časom kar obetal (imdb ocena ter razne insajder kritike). Verjetno zaradi tega, ker ga še nikjer ni bilo moč videti. Obetal je Guy Pearce, dvomili smo v Katie Holmes. Obetal je scenarist Guillermo del Toro, dvomili smo v režiserja Troya Nixeya. Obetala je zgodba/videz a la Panov labirint, dvomili smo v originalnost in proračun… Na koncu, so se na žalost dvomi uresničili, le puhla Katie Holmes je bila boljša od smešno slabega Pearcea. ****

Almanya - Willkommen in Deutschland

Ta nemški hit film leta (logično) me je spominjal na drugi del East is East, ki je letos izšel pod naslovom West Is West. Tudi tam se patriarhalni gastarbajter odloči naučiti svoje potomce od koder prihajajo, jim spomniti na domače korenine. Med tem pa smo seveda priča obveznemu skoku nazaj, v čas, ko se je reklo: »guten tag, Nemčija«. Ja, tako kot v Solinu, le da tukaj Italijane zamenjajo Turki. Pa saj sem rekel »logično«. ****

Terri

John C. Reilly poleg Cyrusa sreča še Terrija. Pravzaprav je Terri le nekaj let mlajša verzija Cyrusa. Ista teža, isti karakter, ista izoliranost od ostalih… in seveda isti čudak, ki ga težko sprejme celo sam Reilly. Sundance – tekmovalni program. ****

Les femmes du 6ème étage (The Women on the 6th Floor)

Ta francoski film, ki si bo ga moč pogledati tudi na letošnjem Liffu, bi lahko bil tudi Le locataire. Pa ni, ista je le stara stavba z obvezno »vratarko« na hodniku. Lahko bi bil tudi La comunidad. Pa ni, iste so le španke, ki namesto kovčka polnega denarja iščejo le srečo, denar in dobrega gospodarja. Aha, potem pa bi lahko bil The Remains of the Day? Eh, pozabil sem omeniti, da tukaj gre le za tipično francosko, lahkotno romantično komedijo. ****

Melancholia

Še vedno zagovarjam teorijo, v kateri se poroka med psihično labilno Kirsten Dunst (palma v Cannesu) in tiho-kot-rit ženinu, v resnici sploh ni zgodila. Mislim se je, vendar le zaigrano, organizirano s strani Dunstonove sestre in njenega moža. Zakaj? Mogoče zaradi tega, da si Kirsten D. vsaj malo zbega misli. Kajti, »že od nekdaj je vedela«, da prihaja konec sveta. **** 

Toast

Če bi to bila vsaj zgodba tistega, ki je v toastu našel podobo Jezusa… Ne, toast je le nekaj, kar otrok delavskega razreda najde vsak dan na svojem krožniku. Čeprav je tako nadarjen za kuhinjo, kot podgana v Ratatouille, ga strogi oče uči drugače. Vse dokler se ne pojavi Helena Bonham Carter, ki zopet boleha za igralsko hiperaktivnostjo. Nostalgični spomin v stilu veliko boljšega Sixty Six. ****

The Human Resources Manager

Eran Riklis ni kar neko ime. Za sabo ima namreč dva zelo dobra filma. The Syrian Bride in Etz Limon. Prav zaradi tega mi je čudno, da je tokrat ostal tako neopazen. Pa čeprav je skasiral nagrado za najboljši izraelski film leta in se kasneje potegoval za tujejezičnega oskarja. Njegov road film od Izraela do Romunije, kamor naj bi neki sindikalist šel pokapat njihovo delavko, se je ljudem zdel pač nič posebnega. Tudi meni… ****

The Ledge

Zaradi ogromne stopnje depresivnosti in poskusa samomora, bi človek pomislil, da je govora o slovenskem filmu. Skozi celoten film upamo, da vzroki za poskus samomora, mladeniču ne tičijo v ženski. Še posebej ne v ženski, ki jo je spoznal pred kratkim. Veliko bolj bi bilo verjetno, če bi z mladeničem na robu pogube, zamenjal policist T. Howard. Njegove osebne težave so veliko bolj pretresljive. No, za razliko od slovenskega filma, pa se ameriški vsaj končajo srečno. Ali pa tokrat ne? ****

La nostra vita

La nostra vita spada pod stari greh, ki sem si ga moral ogledati. Že zaradi tega, ker je Elio Germano lani prejel zlato palmo, za svojo vlogo vdovca in očeta treh otrok. Nekaj pričakovanih momentov, nekaj žalostnih, nekaj romantičnih… Veliko ne bi zamudil. ****

Spomni se pozabljene klasike (1)

taborišče

Odgovor bo sledil ob naslednji številki (drugi teden) rubrike "spomni se pozabljene klasike":) Če seveda prej ne boste ugotovili...

Top 10 - dan v naslovu

Tale prispevek bi se veliko bolj prilegel na blogu kolega Sadaka. Sedem dni v tednu za filmsko platno št. 7. Zdaj je kar je. Tale tema se pač imenuje “top 10”, zato bom z dnevi zajadral kar v naslednji teden, vse tja do ponovne srede.

Stormy Monday (v ponedeljek se gostilničar Sting po noirovsko spoprime z gangsterjem T. L. Jonesom) - If It's Tuesday, This Must Be Belgium ( v torek se skupina turistov, ki se odpravijo na potovanje po Evropi, ustavi v Belgiji) - Big Wednesday (na veliko sredo je za coming-of-age surferje val največji) - Thursday (v četrtek ujame bivšega kriminalca odštekana preteklost) - Friday (v petek je čisto običajen dan v črnskem nejberhudu) - Saturday Night Fever (v soboto v disku pleše Travolta) - Sunday (v nedeljo se srečata dva in postaneta naj Sundance film leta) - Monday (v ponedeljek se japonski Tarantino zbudi brez spomina) - Marti, dupa craciun (Tuesday, After Christmas) (v torek se oče in mož preseli k svoji ljubici) - A Wednesday (v sredo prebrisanec po Mumbaju nastavi pet bomb)

Napovednik: Jodaeiye Nader az Simin

Še vedno čakamo na "proper" podnapise! Še toliko bolj, ker se ta dobitnik zlatega medveda ni znašel na Liffovem seznamu. Škoda, iz zanesljivih virov se namreč govori, da je ta film režiserja Asghar Farhadija celo boljši od njegovega prejšnjega Darbareye Elly, kateremu sem pred dvema letoma pristavil oceno pet (5) in ga na koncu leta postavil zelo visoko na končno letno lestvico najboljših filmov. Zaradi incidenta z Jafar Panahiem, se Akademija verjetno ne bo omehčala, ter oskarja ponudila v roke Iranu, a nesporni kvaliteti se pač ne gleda v zobe... Ločitev po iransko.

TV vikend: 21.10. - 23.10. 2011

SLO 2, 21. 10. 201121:40 - 23:40

Katin (Katyn)

 

Kanal A, 23. 10. 2011 22:20 - 01:00

Pisma iz Iwo Jime (Letters From Iwo Jima)

SLO 2, 23. 10. 2011 23:30 - 00:50

Izdaja (Betrayal)

POP TV, 23. 10. 2011 21:30 - 23:30

Čez progo (Rails and Ties)

SLO 1, 22. 10. 201114:25 - 16:05

Zvijače (Sztuczki)

Tedenska izbira

V prihodnje se bom zopet vrnil k staremu, že preverjenemu načinu objavljanja. Tako bom spet objavljal novice o prihodnjih indie izdelkih, novih napovednikih ali prvih slik težko pričakovanega filma. Vmes bo prostora še za kratko priporočilo o vikend filmih na TV-ju, kakšnemu kratkemu filmu, novic s festivalov, top 10 lestvici določene zvrsti ali le za spomin na spregledano/pozabljeno klasiko. Seveda pa ne bom pozabil na opis zadnjih gledanih filmov, tedensko poročilo x5. Zaradi zamujenega objavljanja bom tokrat v treh delih razdelil 30 filmov, ki so tako ali drugače zaznamovali moja zadnja dva filmska meseca.

Le gamin au vélo (The Kid with a Bike)

Nič novega na relaciji bratov Dardenne. Njune zgodbe so še vedno minimalne, enostavne ter predvsem življenjske. In ja, nič kaj prida vesele. Tako kot ta, kjer oče noče več videti svojega sina s kolesom, ta pa najde zatočišče pri neki neizkušeni samici. ****

Ovsyanki (Silent Souls)

Če zopet omenim minimalizem, pa tokrat res mislim dobesedno. Še najbolj živa v tem ruskem road filmu, ki je med drugim pobral kar nekaj nagrad v Benetkah, je mrtva žena, katero njen tradicionalni mož pospremi na zadnjo pot. ****




The Guard

To vemo že vsi: film, v katerem se pojavi tudi Katarina Čas, kot hrvatica na
lovu za vizo. Ne se bati, slovenska naveza ne pokvari filma, niti ga ne
izboljša. Za kaj takega je B. Gleeson enostavno preveč dober, ko s svojim
črnim buddyem Cheadlom, lovi intelektualne (ni hec) prekupčevalce mamil. ****



Snowtown

Kaj dobrega ravno ne bom povedal, če povem, da mi je ta resnična zgodba o psihopatskem serijskem morilcu celo boljša od zelo podobnega Animal Kingdom. AK mi pač ni tako sedel, kot bi mi lahko, kot sem upal. Zato pa si nisem kaj dosti obetal od tega filma, heh, in že je tu najboljši avstralski film leta. ****

Win Win

Ob Thomasu McCarthyu (The Visitor, The Station Agent) lahko vedno pričakujemo le eno. Zelo dober film, nikakor pa ne najboljši film leta. McCarthy je ziheraš. Tipični indie dramaš, ki nikoli ne pove preveč, ki svojim igralcem da zanimive like in ki raje vse skupaj hitro konča, še preden postane dolgočasno. Tam v Belgiji (glej prvi film zgoraj) je baba herbala kolesarja, tukaj si ded (Giamatti) nabavi rokoborca. ****

A-i-deul... (Children...)

Začetnega stavka "posneto po resničnih dogodkih" sploh več ne zaznavam. Ga sprejmem kot nujen ritual, kakor "screenplay by" ali "directed by". To pač na filmu mora biti. Ampak hej, "resnična zgodba o petih fantih, ki so sredi belega dne za vedno izginili neznano" te pa pritegne. Še bolj, če je to posneto tako maestralno, kot se to dogaja s filmom dokaj neznanega režiserja Kyoo-man Leea. ****

Rundskop (Bullhead)

Nekateri ga že vidijo kot letošnjo Gomoro, čeprav se veterinarska mafija seveda ne more kosati s špagetarsko mafijo. Prav zaradi tega se Michael R. Roskam v svojem prvencu raje odloči za večje posvečanje le enemu izmed teh rejcev bikov, ki pa je svojo pravo bikoborbo doživel že v rani mladosti. Posledice pa logično nosi še danes. Resen kandidat, da Belgiji prinese tujejezično nominacijo. ****

Morgen

"Morgen, Morgen..." pravi romunski kmečki človek prestrašenemu prebežniku iz Turčije, ki se je izgubljen zasidral v obmejni vasici in ki bi se rad na vsak način, ter čim hitreje odpravil naprej proti Nemčiji, kjer ga že čaka njegov sin. Človek, katerega nihče ne razume, je imel srečo v nesreči. Sina je zgrešil za 1000 kilometrov, je pa zato našel sorodno dušo. In to dobro, simpatično dušo. ****

Drive

Vse dobrega so tem favoritu letošnjega leta (tudi na Cannesu) že rekli Goodfella, Paucstadt in Filmoljub. Zato brž na njihove bloge, prebrat recenzije, ki so napisane, kot se za ta art transporterski film tudi spodobi. Jaz sem se počutil močnega le za komentar, kjer sem izpostavil tempo, atmosfero, pristnost ter tajming. ****

The Music Never Stopped

Davno ločena očeta in sina združi tumor (oz. škoda, ki je od njega ostala) in pa ljubezen do glasbe. Sundance hitič me je spominjal na nedavni Music Within, zato me tudi ta ni razočaral. Okej, pa tudi dejstvo, da je pisan na kožo obsedencem s glasbo. ****