Berlinale 2011

Po januarskem Sundance festivalu, je februar že rezerviran za drugi tradicionalni filmski festival. Če se je Sundance vedno štel kot začetna iztočnica ameriškega filmskega leta, ali bolje rečeno kot kakovostna napoved domače letine, gleda Berlinale nekoliko širše, po celotnem filmskem svetu. Zato ne čudi, da se filma kot sta Future (Miranda July) ali Margin Call (JC Chandor), ki sta tekmovala tudi na Sundancu 2011, štejeta kot le ena izmed mnogih. Je pa res, da je letošnja bera bolj slaba. Pravzaprav bi se moral krepko potruditi, če bi med tekmovalnimi filmi moral izbrati omembe vredno deseterico, kot sem to z lahkoto storil lansko leto. Za kaj več sem moral prebrskati tudi med Panoramo ali pod rubriko “Special”. No, iskal sem tako dolgo, dokler nisem prišel do številke 13, kar pa tudi ni tako velika nesreča. Kot vedno (letos že tretjič), pa je moj kriterij za pojavljanje naslovov na tej listi, le pisana biografija režiserja. Bolj je priden, bolj ga imam rad.

Aja, začetek 10.02.2011 – True Grit, konec 20.02.2011 - ?

Caves of Forgotten Dreams


Če prvo pogledate sliko, bi si mislili, da se je Herzog že spravil dokumentirat dogodke s čilskimi rudarji. Je že res, Herzog je poleg igranih filmov, še velik mojster dokumentarnih izdelkov (Little Dieter Needs to Fly, Grizzly Man, Encounters at the End of the World...), kar je tudi Caves of Forgotten Dreams. No, tokrat se ni odpravil v J. Ameriko, ampak kar v Francijo, kjer je obujal spomine na najstarejšo umetnijo na svetu – stenskih poslikav v jami Chauvet.

A Torinói ló


Se mi zdi, da je Bella Tarr eden izmed tistih režiserjev o katerem se zelo veliko govori, nihče pa ne gleda njegovih filmov. Vsaj ne do konca. Kot se to podobno godi Kanadčanu Guyu Maddinu. Okej, Tarrovi filmi pač niso za vsakega. Madžari pač niso za vsakogar. Heh, njegov zadnji, A Londoni férfi, ni bil tudi po mojem okusu. Se pa zato Werckmeister harmóniák šteje kot klasika prejšnje dekade. Če bo tudi A Torinói ló, kjer konj dobi prednost pred njegovim gospodarjem, ki je nihče drug kot Friedrich Nietzsche, postal klasika tega desetletja, pa bo znanega več že v kratkem. Mislim pa, da ne…

Coriolanus


Ta napovedna slika vam je znana. Vem. Naj vas pomirim. Battle: Los Angeles bo imel svetovno premiero šele v marcu. To je nekaj drugega… Razmišljam, kateri šok naj omenim prvi? Da ta akcijski film režira Ralph Fiennes? To še prenesemo. Da je to streljanje spisal Shakespeare, Fiennes pa je dogajanje preselil kar v današnji čas? Že sumljivo. Kaj pa to – originalni dialogi iz igre, napisane iz leta 1607, bodo ostali isti. Točno, tako kot v DiCaprio + Danes. Uf, Fiennes, za režijski prvenec, pa si si izbral kar težko nalogo.

Tropa de Elite 2


Kar poglejte na mojo lestvico najboljših filmov iz leta 2007, kateri se pod kategorijo »tujejezični« nahaja čisto na vrhu. Tako je, isti naslov kot ta, le da ima ta še dvojko na koncu. Kar pomeni - José Padilha si bo zopet nadel črno uniformo, prisegel na lobanjo in lovil poredneže po ulicah Ria de Janeira. Tokrat Zlati medved ne bo šel v Brazilijo, saj se nadaljevanje predstavlja le v Panorami.

The Guard


Kakšen filmski ljubitelj pa sem to, ko sploh nisem ujel ekskluzivne novice o prvi pravi filmski zvezdi iz naše domovine. Komaj na blogu I. Gartnerja preberem, da se je Katarina Čas (le kdo ji je uploadal te lepe slike na imdb-ju?:)) znašla v filmu, ki se je premierno že prikazoval na Sundancu, in to z dobrimi kritiki. Zraven nje pa Brendan Gleeson in Don Cheadle, kot čuvaja v buddy cop komediji. Jep, bil je že čas.

Jodaeiye Nader az Simin


Za tega režiserja (Asghar Farhadi) pa še do lanskega leta sploh nisem slišal, čeprav je to že njegov peti film. Hja, vse do filma Darbareye Elly, ki me je popolnoma navdušil. Smatram ga celo za najboljši iranski film. Tokrat je Farhadi zopet izbral zelo kočljivo temo, saj nam bo predstavil nekaj, kar me je že vedno zanimalo – ločitev po iransko.

Mein bester Feind


To kar sem govoril o Fahradiju, bi lahko rekel tudi o Wolfgangu Murnbergeru in njegovem zadnjem filmu, ki bi prav tako lahko bil moj najljubši iz države, ki prihaja (Avstrija). Zdi se, da bo Murnberg tokrat nekoliko bolj resen, saj žid (Moritz Bleibtreu) in nacist ne moreta biti najboljša prijatelja. Ali?

Late Bloomers


Režiserka Julie Gavras je sicer hčerka znamenitega Costa Gavrasa, vendar to ni bil edini razlog zakaj sploh omenjam to njeno melodramo, kjer se Isabella Rossellini in William Hurt počasi naveličata skupnega življenja. Julie je namreč že posnela solidno coming of age dramo, v kateri bi morali Kriviti Fidela, krivca pa sta itak bila zopet starša.

Majki


Manćevski še vedno obupno išče staro formo, ki jo je imel pri njegovem prvem filmu - Pred dozhdot. No, vsaj s ko-produkcijami tipa Dust je prenehal. Nadnaravni Senki tudi ni bil kaj posebnega... in glej kaj zdaj berem pri Majki. Film je sestavljen iz treh delov! Se vam zdi znano? Saj sem rekel „obupno“.

The Forgiveness Of Blood


Tega tudi ne razumem. Po takem močnem prvencu, kot ga je Joshua Marston imel z Maria Full of Grace (2004), gre tip snemat le še serije. Vse do 2011... Heh, prvič v zgodovini si nominacijo za oskarja lahko obeta tudi Albanija, kajti filmski Marston se namreč rad izogiba svoje rodne Kalifornije in Albanija se mu je zdela prav fina država za njegov drugi film.

Vampire


Imeti besedo „vampir“ v naslovu filma, dandanes sploh ni tako slaba promocijska ideja. Vampire bi lahko bil direkten odgovor Twilightu, če za kamero ne bi bil Japonec Iwai Shunji (Riri Shushu no subete), o katerem se doma govori kot človeku, ki ve kako se ustvarjajo umetniška dela.

Amador


O letu 2010 bi pri Špancih končno lahko govorili kot pozitivnem. Icíar Bollaín je s svojim También la lluvia (se prav tako predvaja na Berlinalu) prišla celo med ožje kandidate za oskarjevo nominacijo, Álex de la Iglesia j z Balada triste de trompeta tekmoval v Benetkah, svoj novi film pa je predstavil tudi Fernando León de Aranoa (Princesas), ki do sedaj še sploh ni razočaral. Še več, Los lunes al sol smatram kot enega najboljših španskih filmov nasploh. Dobra igra Magaly Solier (La teta asustada, Altiplano) jo je iz Peruja pripeljala v Evropo, kjer bo skrbela za starejšega možakarja.

Unknown


Za konec še nekaj, kar mogoče ravno ne paše v shemo Berlinala, ampak oceno 9,2 na imdbu-ju pa tudi ne smemo ignorirati. Še posebej, če se zavedamo, da je Jaume Collet-Serra (House of Wax, Goal II, Orphan) iz filma v film boljši. Z Liam Neesonon diši po še enem Takenu, verjamem pa, da bo ta še boljši. Če drugo ne – manj streljanja, več zgodbe.