»Mrzlo pivo - dober sound, Lotmer, Lotmerk – underground«, so nekoč prepevali energični Odpisani. Nekaj besed bi danes sicer lahko zamenjali in namesto piva raje postavili vino, bolj kot sound, pa nas bo v teh dneh zanimala slika, a Ljutomer bo prav v teh dneh pravi underground, kot to zna biti le ob Grossmannovih dnevih.
Lahko bi se izgovarjal na mojo bližnjo oddaljenost do tega filmskega festivala oz. Ljutomera, zakaj se mu tudi letos obširneje posvečam na tem blogu, pa to vseeno ni dovolj tehten razlog. Letos so krivi tudi osebni razlogi…
HUDI MAČKI
Lastna promocija gor ali dol, vseeno bom raje začel s pametnejšimi stvarmi. S filmi, ki se letos potegujejo za najboljšega na festivalu. Če teh spodaj omenjenih filmov primerjam z lanskimi, bi rekel, da je prirediteljem tudi letos izbor uspel. Upal bi si sicer trditi, da letošnja imena (razen presvetle izjeme) niso tako spektakularna (Uwe Bolla pač ne gre prerasti), so pa vredna ogleda. Najmanj.
Nemški Masks bo v teh dneh doživel celo svetovno premiero, kar sigurno ni mačji kašelj za tako mladi festival. Heh, za ljubitelje Giallo filmov, bo ta premiera dobra celo za Hudega mačka, kot se imenuje glavna nagrada festivala. Če jim to nagrado seveda ne spelje izjemno obetavni Chop (zabavno non-stop mučenje običajnega možakarja), ki bi lahko požel podobni (polovični) kultni status, kot je to uspelo lanskemu The Human Centipede. Transfer je še ena nemška produkcija, ki pa se za razliko od Masks lahko pohvali z nekoliko bujnejšim budgetom. Logično, kajti govora je o znanstveno-fantastični zgodbi postavljeni v prihodnost, kjer si bo možno zamenjati lastna ostarela telesa z novimi, mlajšimi telesi. O srbskem Šišanju sem tukaj že govoril. Takrat si je prislužil dve ubogi zvezdici, kar pa ni motilo mnoge Srbe, ki so se baje v vrstah drli v domače kinodvorane. Možno, nogometno huliganstvo in s tem mnogokrat povezano neonacistično gibanje v Srbiji ni neznanka. Še več, problem je mednaroden. Šišanje sicer vsebuje nekaj krvavih in nasilnih prizorov, a v šokantnosti je daleč zadaj za lanskima Srbski film in Život in smrt porno bande. Prav nesramno se je med te štiri, dokaj neznane revne filmčke vrinil španski mogotec Balada triste de trompeta, režiserskega mojstra Alexa de la Iglesia (El día de la bestia, La comunidad, Crimen ferpecto, Perdita Durango, Acción mutante). Nelojalna konkurenca? Tudi o tej odbiti cirkuški zadevi sem že pisal, zato lahko mirne volje rečem, da Balada ne seže do prejšnjih stvaritev režiserja, ki pa se v Sloveniji kakopak ne bo pojavil. Se bodo zato pa drugi…
GOSTI
Menahem Golan je ime, ki bi ga lahko postavil ob bok Rogeru Cormanu, ki je pred leti prav tako bil gost Grossmannovega festivala, pa čeprav mi to židovsko ime do pred kratkim nikoli ni padlo v oči. Heh, mogoče res ne ime, zato pa njegovi mnogi filmi, ki so me dobesedno hranili z idejami, kaj pomeni biti kul. Zanimivo, če vam naštejem mojih najboljših njegovih pet filmov – Evil Angels, Love Stream, Runaway Train, Barfly, pri katerih je sodeloval kot producent, se boste vprašali, kaj je tu tako kul? Pomirite se, ti filmi se ob imenu Golan ne bi smeli niti omenjati. Golan je v 80. bil to, kar je danes Judd Apatow, in kar je v 90. bil Jerry Bruckheimer. Producent, ki je zavohal potencial za trženje. Potencial za nesmrtnost akcijskih junakov, kot so Stallone, Van Damme, Norris, Dudikoff… Dolgo v noč bi se prepiral sam s sabo, če bi želel ugotoviti, kateri Golanov film sem gledal največkrat. Je to Cobra (če bo kakšen Q&A, bi ga želel vprašati, kako je Stallonu uspelo ustvariti belo šibico), Quatermain (»poznaš Sharon Stone iz Basic Instincta?« - »Misliš tisto iz Quatermaina?«) ali American Ninja (prisežem, piratski VHS trak s kitajskimi podnapisi sem znucal do konca)? Da legendarni »Eis am Stiel« niti ne omenjam. V sklopu ob njegovim imenu bodo tako predvajani filmi Over the Top, Enter the Ninja, The Magician of Lublin in pa Delta Force.
Kolikor sem razumel, letos ne bo tradicionalne zombie povorke. Bo pa zato ples. Vampirski ples, bolje rečeno, ki pa bo potekal ob zaključni noči festivala in ko se bo prvič v Ljutomeru iskala tudi kraljica krika. Na plakatu, ki promovira ta dogodek, je sicer večna Janet Leigh Iz Psycha, čeprav si po moje ta naslov lahko pripiše tudi Nancy Allen iz filma Blow Out. Program bo vodila igralka Diana Barrows.
COSMOPAPI NA GROSSMANNU
Ne enkrat, ne dvakrat…, kar trikrat se bom letos na Grossmannu tudi sam pojavil v takšni ali drugačni obliki. Da bo celovečerec Opel B Kadett imel uradno premiero prav v Ljutomeru smo vedeli (upali) že med snemanjem. Po poskusni in zelo uspešni predpremieri na domačih tleh izpred dobrim mesecem dni, smo še naknadno posneli nekaj dodatnih scen, zato boste lahko v četrtek, 28.07., ob 21. uri, uživali v končni podobi prvega radgonskega celovečernega filma. Veliko bolj negotovo je bilo z Radgono Über Alles, ki sprva ni izpolnjevala vseh pogojev (žanr in dolžina), vendar so se prireditelji filma in posledično mene osebno vseeno usmilili in uvrstili film v program »na krvavi strani alp«. Blok sedmih gverilskih filmov iz Slovenije bo na sporedu že v ponedeljek, 25.7. ob 21. uri. In ker so dobre stvari pač tri, in ker poleg mojega imena nikoli ne manjka niti glasba, bom v petek večer kot »plačanec« nadomeščal kitarista pri skupini Wrong, ki bo(mo) po desetih letih od prvenca Nothing Ends predstavljali drugi album Mysterious Sleeping Flyer.
In ob vsej tej norosti, bi naj človek imel še čas za mnoge ostale super naslove, kot so Prepisani, Taxidermia, Tetsou, Kajinek, Dark Souls, The Taint… Jaz mogoče ne, siguren pa sem, da vas ti dnevi groze in straha ne bodo pustili hladnega (kakršnokoli bo pač vreme) ter se boste v naslednjih dneh odpravili v Prlekijo. Mrzlo vino – dober Picture, Lotmerk, Lotmerk – underground!
