sreda, 26. december 2012

100 naj filmov 2012 - 5. del

Kriteriji:

- filmi so razvrščeni po abecedi; 
- vsak dan po 10 filmov; 
- brez čistokrvnih Holivudčanov
- za lažji pregled, kateri film omenjam le iz vljudnosti, dobrote ali miloščine (ker boljših pač ni bilo) bom ob filmu postavil še oceno v obliki zvezdic: * - mogoče vam bo všeč; ** - zanimivo/omembe vredno; *** - dobro do zelo dobro; 
- štejejo le filmi, ki še na tem blogu niso bili ocenjeni, torej so bili preverjeni po 01. 04. 2012;
- štejejo le filmi z letnico 2011 in 2012; 
- lestvica "naj 2012" bo popolna komaj 01. 04. 2013, ko bodo pogledani vsi obetavni naslovi (beri: oskar kandidati);
- pod komentarjem lahko še kakšno povemo, vsaj jaz bom;  

Hearat Shulayim  *
 
Hell **
Holy Motors *
 Ill Manors ***
Imposter, The ***
In darkness *
Indie Game: The Movie **
 
Into the White  *
Izlet ** 
Jeff, Who Lives at Home **

3 komentarji:

  1. Hearat Shulayim je bil nominiran za tujejezičnega oskarja. No ja, sem videl že boljše izraelske filme, med drugim tudi od Cedara (Beaufort). Kaj češ, sem pač sucker na postapokaliptične filme in Hell (svetlo ali pekel?) je tipični predstavnik tega žanra. Za slabšo oceno tega totalno odpičenega filma je kriv tudi kolega Goodfella, ki je temu filmu pripisal kar 5 zvezdic, ter me posledično zrajcal na mojstrovino. Ill Manors štejem kot letošnje največje presenečenje. Urbano kriminalko prepletajočih se zgodb (nekaj jih je povedanih/zrapanih na čisto nov, svež način) je posnel pevec, znan kot Plan B. The Imposter je daleč najboljši dokumentarec leta. Tudi In Darknes je bil nominiran za oskarja – IMO nezasluženo. Indie Game je še en dokumentarec, tokrat o razvijalcih neodvisnih iger. Letos ni bilo veliko filmov na temo "druga svetovna vojna". Into the White je eden izmed redkih, ki so bili pogojno zanimivi. Najbolj všeč na Izletu, mi je bila njegova nepretencioznost oz. zavedanje svojih produkcijskih mej, kjer si Gazvoda nikoli ni dovolil manipuliranja tam, kjer bi si ga lahko. Jeff, Who Lives at Home – my kind of movies. Od bratov Duplass (med drugim tudi Cyrus in Baghead) sem si ogledal tudi The Do-Deca-Pentathlon, ki pa me ni tako prepričal.

    OdgovoriIzbriši
  2. Izlet je zelo zrel in pošten izdelek. So majhna pretiravanja, ki so za potek filma bila potrebna, nikoli pa absurdna. Pri road filmih je mnogokrat pomembna fotografija in glasba, tukaj bi Gazvoda lahko več manipuliral s popularno glasbo, minutnimi panoramskimi posnetki, ki bi zamašili 90 minut, pa ni. Prav tako je vsako poglavje, ki ga je začel, tudi končal - premišljeno. Lahko pa tudi rečem, da je Izlet takšne vrste film, ki si ga trije prijatelji lahko sami posnamejo. Če znajo boljše, okej ...

    OdgovoriIzbriši